Meščanska Korporacija od svojih začetkov do danes 1.del
(Prispevek povzet po gradivu Ivanke Novak.)

Kamnik je bil tako kot mnoge druge slovenske naselbine v toku svojega razvoja neposredno in tesno povezan z agrarnim gospodarstvom.

Preberite celoten članek

Meščani so bili poljedelci, živinorejci, veliko pa so se ukvarjali tudi z gozdarstvom, lesarstvom in razno obrtjo. Glede kritja svojih potreb po kmetijskih pridelkih, predvsem hrane ter lesa za kurjavo in stavbe, so bili v glavnem navezani na samooskrbo, pri čemer so izkoriščali, razen mestnih, tudi okoliška zemljišča.

(pregledna karta z mejno oznako Bistriških gozdov last Meščanske korporacije)

Povezanost mestnega prebivalstva s kmetijstvom in gozdarstvom se je odražala v raznih oblikah, ki so se skozi stoletja spreminjale. V preteklosti sta bili mnogim meščanom poljedelstvo in živinoreja glavna zaposlitev, mnogi pa so opravljali tudi povsem meščanske poklice, se ukvarjali z gostinstvom, trgovino in rokodelstvom, obenem pa obdelovali nekaj polja, zelnikov in redili živino. V primerjavi z drugimi slovenskimi mesti je ravno za Kamnik značilno, da od pamtiveka dalje veliko zemljiške posesti ni pripadalo plemstvu in drugi zemljiški gospodi, pač pa so bili njeni lastniki in neposredni uživalci sami meščani. Sedež tega gospodarstva je bil vedno v mestu, posest, ki so jo uživali, pa je bila deloma v bližnji okolici Kamnika, predvsem pa v Stahovici ter bistriških gozdovih in planinah, kjer je bila tudi mestna ekonomija in lesni obrat. Še vedno dobro ohranjeni pisni dokumenti segajo v davno 13. stoletje, ko so se kamniški meščani imenovali še »cives steinenses«, vrstijo pa se še druge listine skozi vsa naslednja stoletja do druge svetovne vojne, ko je še vedno obstojalo takšno gospodarstvo mesta Kamnika. Nekateri dragoceni predmeti in listine iz nekdaj zelo bogatega mestnega arhiva, pa so med drugo svetovno vojno in takoj po njej neznano kam izginile. K sreči se je ohranil vsaj nek zelo pomemben zapisnik, ki dokazuje njihov obstoj.

Sicer pa je zgodovinar in akademski profesor dr. Božo Otorepec v svoji razpravi »Privilegijska knjiga mesta Kamnika« iz leta 1528, ki jo je objavil v Kamniškem zborniku leta 1958 Kamničane lepo okaraktiziral z J. Parapata citatom iz njegovih«Doneskov k zgodovini kranjskih mest«,iz leta 1876, ki pravi: »Mestni arhiv je menda v stanu, v kakeršnem ga neradi kažejo. Prav imajo, saj o starodavni ustanovi siromašnice 1232 in imenitnih pravicah do obširne Bistrice vrli Kamničani ne vedo skoraj nič, kar je v nekaterih okoliščinah menda tudi prav.«

Kakor že rečeno, zemljiške posesti, kot nam to dokazujejo mnoge stare listine, mestu Kamniku ni podaril noben vladar, pač pa so pravice mesta do obširne posesti le potrjevali.

Že omenjena najpomembnejša in obenem najstarejša originalna ohranjena listina, ki jo sedaj hrani Državni arhiv Slovenije v Ljubljani, je privilegijska knjiga mesta Kamnika z dne 9.3.1528, s katero je cesar Ferdinand I. Priznal mestu posestne pravice, razen tega pa z njo potrdil vse privilegije svojih prednikov izdane v korist mesta. Samo ožji krog meščanov, lastnikov 194 hiš današnjega starega mestnega jedra, je tvoril tako imenovani dominij deželnoknežjega mesta Kamnika. Tudi deželni knezi, ki so se takrat ustoličevali na Gosposvetskem polju, so te pravice še nekajkrat potrdili z listinami. Mesto je posest upravljalo po svojih organih.

Razmerje se je spremenilo z upravno reorganizacijo, ki je uvedla politične občine, teritorijalno različne od prejšnjega mestnega dominija in so organi mestne občine izgubili značaj predstavništva meščanstva. Takšno spremembo je prvikrat povzročila francoska okupacija, vendar le za kratko dobo, ker je bilo po odhodu Francozov vzpostavljeno staro stanje. Dokončno je bil fevdalno upravni in zemljiško posestni sistem odpravljen z reformami po marčni revoluciji leta 1848. Nekdanje deželnoknežje mesto je po uveljavitvi provizoričnega občinskega zakona iz leta 1849 skupaj z Zapricami, Perovim in kasneje Košišami tvorilo novo upravno občino. Provizorični občinski zakon, ki je dal podlago za upravo premoženja občin in sosesk (podobčin) je leta 1866 zamenjal občinski red. Uprava občine je bila poslej v rokah od občanov izvoljenega občinskega odbora. Nova reorganizacija kamniške mestne občine sprva ni povzročila nobenih sprememb v upravi meščanske posesti. S posestjo je upravljal občinski odbor, glavni užitek pa je nekaj let še vedno pripadal meščanom, ki so prvotno tvorili dominij deželnoknežjega mesta.

Sčasoma je občinski odbor vse več dohodka, ki ga je dajala meščanska posest,namenjal za kritje splošnih občinskih potreb. Med meščani se je zoper tako gospodarstvo postopoma vzbujal odpor, saj se je začel gozd v Bistrici na veliko izsekavati in prodajati na licitacijah. Meščani so grajali občinski odbor, da se gozd negospodarsko izkorišča in so zahtevali,, da se napravi konec razsipnemu gospodarstvu, ki ogroža upravičence v njihovih pravicah do lesa.Občinskemu odboru so odrekali pravico razpolagati z njihovo lastnino ter zahtevali ločitev premoženja od občinskega ter uvedbo posebne uprave nad posestjo meščanov.

To skupno premoženje so označevali kot svojo zasebno lastnino. Mestni občinski odbor je nasprotno trdil, da je Bistriški gozd last celotne občine in ne posameznih meščanov. To nasprotje je sprožilo dolgo pravdo, ki je razburjala meščane vse do polpreteklega časa.

Dodatek II. Občinskega reda za Kranjsko iz leta 1866 je bil podlaga, da se je za gospodarjenje z mestno posestjo določila posebna uprava, sama skupnost meščanov pa se je tedaj poimenovala »MEŠČANSKA KORPORACIJA«.

Med občinskim odborom in korporacijo so se kljub ločitvi še vedno vnemali razni spori glede uživanja posesti, enotnih stališč pa tudi niso bili sami člani skupnosti, tudi med njimi so bila stalna trenja. Nesoglasja so bila ravno leta 1886 tako močna, da je odstopil celotni odbor Meščanske korporacije. To je bil povod, da sta se morala s tem vprašanjem ukvarjati deželno predsedstvo in deželni odbor. Že pred tem se je namreč izkristaliziralo mnenje, da za pravo meščanskega premoženja ne veljajo določbe Dodatka II k občinskemu redu, ker korporacija ni nikakršen pododdelek politične občine, temveč gre za premoženje po členu 11 občinskega reda, to je za lastninske pravice določenega kroga občanov in je torej to premoženje zasebnopravnega značaja. Okrajno glavarstvo v Kamniku je Meščanski korporaciji sporočilo odločitev deželne vlade, da korporacijsko premoženje ni občinsko ali kakšnega občinskega oddelka ali soseske, zato tudi odbor nima javnopravnega značaja, temveč je le organ zasebne družbe. Trenja med občinskim in korporacijskim odborom pa so se kljub temu nadaljevala še naprej, dokler tudi zakonsko ni bil rejen značaj takšnih skupnosti, kot je bila Meščanska korporacija. To je uredil Deželni zakon za Kranjsko o uredbi in razdelbi skupnih zemljišč z dne 26. Oktobra 1887 in njegove spremembe 3.Septembra 1894.

Glavno sporno vprašanje pri kamniškem meščanskem premoženju kot skupnem premoženju upravičenih meščanov, je bila ureditev korporacijskih pravic, uživanja in uprave ter njegov odnos do mestne občine. Leta 1912 je bilo vprašanje Meščanske korporacije sproženo tudi v deželnem zboru. Deželna vlada je na predlog poslanca Lavrenčiča, tedanjega kamniškega dekana, proučila status Meščanske korporacije in prišla do zaključka, da gre za skupno posest po zakonu iz leta 1887 in, da ureditev pravnih odnosov spada v področje agrarnih oblasti. Na zahtevo več kot tretjine lastnikov hiš upravičenih korporacijskega premoženja in pobudo dekana Lavrenčiča je deželna komisija za agrarne operacije leta 1913 uvedla postopek za ureditev uživalnih in gospodarskih pravic po omenjenih zakonih. Ministrska komisija za agrarne operacije s sedežem na Dunaju je tedaj odločila, da sporna zemljišča niso občinska last pač pa lastnina določenih posestnikov iz Kamnika. 

Prva svetovna vojna je nadaljevanje postopka ugotavljanja upravičencev za nekaj časa, do konca vojne, ustavila.

Meščanska Korporacija od svojih začetkov do danes 2.del

V naslednjih vrsticah je povzetek o Meščanski korporaciji iz knjige »KAMNIK zemljepisno-zgodovinski opis«, avtor Ljudevit Stiasny iz leta 1894.

Izmed vseh svoboščin in privilegijev, katere so poklonili vladarji Kamniku, je bil pač najdražji dar cesarja Karola IV. Le-ta je podaril mestu širne gozdove v bistriški dolini.

Preberite celoten članek

Zaradi tega prejemajo še danes vsako leto meščani določeno število sežnjev drv skoraj brezplačno. V istem stoletju so si pridobili Kamničani še nekatera posestva.

Tako sta l. 1379. Janez iz Kamnika in njegova žena prodala kamniškemu svetovalstvu dom na Poljanah. L. 1451 pa je cesar Friderik IV. ukazal Kamniku, naj pomaga Žigu Lambergu, oskrbniku Starega Gradu, pri zidanju černelskega gradu z lesom iz mestnega gozda, a l. 1478. je zapovedal deželnemu glavarju Žigi pl. Sebriahu in Gašperju Havenspeku, vecedomu kranjskemu, varovati Kamnik v njegovih pravicah do planin, gozdov in lesa. L.1496. je Viljem Auersperg, deželni glavar Kranjski, prepovedal mejašem srenjskih pašnikov in gozdov v Bistrici pri Kamniku, škodo delati v Bistrici, ker je mesto s pismom dokazalo, da je njegova lastnina. Na prošnjo mejašev je vendar dovolil, da smejo zjutraj živino goniti v Bistrico, a zvečer pa nazaj; čez noč tam ne sme nihče ostati. Nikdo ne sme s sekiro v gozd, tudi ne sme nihče napravljati lazov in koč. Pasti se sme le podnevi.

Mejaši torej niso imeli pravic do bistriških gozdov in pašnikov. Dovolilo se jim je samo, da smejo pasti na bližnjih pašnikih. Isti pa zato niso bili mestu hvaležni,, ampak so si hoteli prisvojiti vedno več pravic. Radi bi se bili namreč polastili dela bistriških gozdov. V ta namen so začeli v Bistrici zidati koče. Toda meščani so krepko branili svoje pravice ter se pritožili. Zato sta l. 1537. Julij pl. Beck, vicedom kranjski, in Vid pl. Turn, oskrbnik na Starem Gradu, izrekla v pravdi mesta proti podložnikom Godiča in Zagorice, ki so hoteli živino pasti in koče postavljati v Bistrici, na podlagi ukaza V. Auersperga iz l. 1496. sodbo zoper poslednje, ker je Bistrica lastnina samo mesta Kamnika.

Mestni očetje pa niso vedno tako strogo pazili na sosede svojih gozdov in pašnikov v Bistrici, in sčasoma so si sosedje vsled tega pridobili toliko pravic, da je morala meščanska korporacijal. 1888. jim odstopiti del Bistriških gozdov.

1496. je Viljem Auersperg v zgoraj omenjeni listini, doloičil, da je bistriška dolina sicer last Kamničanov, a da si cesar pridržuje lov na jelene in drugo žlahtno divjačino. Iz tega sledi, da so bili nekdaj v bistriški dolini jeleni, ter da je bil lov pravica (Regale) avstrijskih vladarjev. So li mnogi avstrijski vladarji hodili na lov v Bistrico, nam ni znano, le za nadvojvodo Karola II. je sporočila spominska tabla, da je ondi lovil l. 1564.

Avstrijski vladarji so vendar ta lov opustili in tudi jelenov sčasoma ni bilo več. Sedaj (1894) ima meščanska korporacija tudi lovsko pravico. V Bistrici je obilo divjih koz, zaredili so v zadnjih letih zopet jelene, sezidali dve krasni lovski koči, in ker je prekrasna okolica, prišteva se lahko ta lov prvim na Kranjskem.

Mestno svetovalstvo je oskrbovalo tudi mestno premoženje. Izvoljena pa sta bila vendar dva odbornika, eden iz vnanjega in eden iz notranjega svetovalstva, imenovana zidarska mojstra, ker jima je bilo izročeno zidanje in popravljanje mostov. Zraven tega sta tudi pobirala davek od gozdov in pašnikov. Vpisovati sta morala to v poseben zapisnik in račun predložiti vsako leto svetovalstvu.

Kdaj je dobila meščanska korporacija samostojen odbor, se ne ve. Ta odbor, obstoječ iz 5 odbornikov, se vodi sedaj za tri leta. Predsednik odboru je bil do l.1854. mestni sodnik. Od l. 1854 do 16. oktobra 1866 je bila združena meščanska korporacija z mestno občino, a od 16.oktobra 1866. dalje ima samostojen odbor.

Predsedniki Meščanske korporacije v 19. stoletju

  1. 1803,1806 Jernej Hrovat 1840-1843 Anton Janežič
  2. 1807 Jožef Gavrig 1843-1846 Jožef Košir
  3. 1808 Janez Debevec 1846-1849 Janez Klander
  4. 1808-1810 Miha Košir
  5. 1811 Jernej Hrovat 1850-1861 Anton Hafner
  6. 1813 Janez Jager 1861-1864 Janez Nepom. Podrekar
  7. 1818 Jožef Gavrig 1864-1874 Jurij Gollenwer
  8. 1820,1823 Miha Košir 1874-1877 Janez Murnik
  9. 1824 Jožef Greising 1877-1887 dr. Maks Samec
  10. 1823-1828 Jožef Gavrig 1887-1890 Janez Murnik
  11. 128-1834 Urban Čerin 1890-1893 Anton Froelich
  12. 1834-1840 Martin Lichtenegger od 1893 Avgust Terpinec
Meščanska Korporacija od svojih začetkov do danes 3.del

Ugotavljanje korporacijskih upravičencev kot agrarne skupnosti, se je nadaljevalo v Kraljevini Jugoslaviji in postopek je bil zaključen z razsodbo pokrajinske komisije za agrarne operacije 1.2.1922.

Preberite celoten članek

Istega je komisar za agrarne operacije odobril začasni statut za upravo in uživanje skupnega premoženja, katerega je 1930 leta nadomestil definitivni statut z volilnim redom. Ugotovljeno je bilo, da so zemljišča skupna last vsakokratnih posestnikov po številkah označenih 194 kamniških hiš. Po registru deležnih pravic, ki ga je izdal komisar za agrarne operacije v Ljubljani 5.4. 1934, je posest Meščanske korporacije obsegala 6005 ha, 46 a in 01m/q zemljišč, od tega 3172 ha gozda. V tej obliki gospodarjenja so prišli do izraza interesi vsakega posameznega solastnika, splošni interes pa v toliko, da se ohrani obsežni gozdni kompleks racionalnejše skupno gospodarstvo. Nadzorstvo po agrarnem komisarju je dalo tudi jamstvo za zaščito javnih interesov in preplačilo pretirano in neupravičeno izkoriščanje korporacijskega premoženja po posameznikih. Mestna občina je ostala izločena od vsakega vplivanja na gospodarstvo Meščanske korporacije.

Kljub temu, da je bil v bivši Jugoslaviji priznan status agrarne skupnosti, ki jo je leta 1919 prizadel zakon o agrarni reformi s tem, da se ji odvzame 823.0031 ha pašnikov in planin za agrarne namene. Meščanska korporacija je temu ugovarjala. V spomenici okrožnemu agrarnemu uradu je pojasnevala svoj poseben značaj. Korporacijsko premoženje naj bi bilo z združevanjem v skupnost dejansko že socializirano in namen agrarne reforme naj bi bil z njeno zadružno obliko lastnine že v celoti dosežen, zato ni razloga, da bi se med njeno posestjo izvajala agrarna reforma. Kljub temu pa je tedanja oblast hotela ustreči željam okoliških kmetov in je po izdaji zakona o likvidaciji agrarne reforme leta 1931 začela končni postopek za razlastitev planinskih pašnikov Zavrata, Košuta, Kamniško sedlo, dol Rzenik in Konjščica; za kar naj bi se korporaciji priznala odškodnina v znesku 89.953,35 din. Agrarni subjekt, za katerega korist se je izvajala ta razlastitev, je bila Planšarska zadruga v Stranjah, povsem prezrte pa so bile potrebe mestnih kmetov, čeprav so bili mnogi od njih živinorejci.

Razlastitvena odločba je kljub pritožbam postala pravnomočna in zoper njo v upravnem postopku ni bilo več nobenega pravnega sredstva. Meščanska korporacija se z novim stanjem in tako nizko odškodnino ni hotela sprijazniti, zato se je odločila za tožbo pred rednimi sodišči. Leta 1938 je vložila proti državi odškodninsko tožbo za razliko med priznano in dejansko vrednostjo zemljišč 850.432,din, trdeč,da ji je ta škoda nastala zaradi nezakonitega in nepravilnega postopanja ministrstva za kmetijstvo, istočasno pa je zoper Državni zaklad, bana in predsednika komisije za likvidacijo agrarne reforme vložila še sindikalno tožbo za odškodnino v znesku 678.000 dinarjev, kolikor je cenila vrednost lesa na razlaščenih parcelah. Meščanska korporacija je že v prvi tožbi s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 18.01.1941 v celoti uspela, ker je bil agrarni zakup, izvršen po državi, na razlaščenih parcelah nezakonit in je bila zato razlastitev neupravičena.

Zaradi okupacije Slovenije po Nemčiji in Italiji 6. Aprila 1941, se pravda ni več nadaljevala.

V letu 1940, pred drugo svetovno vojno, je bila proizvodnja in gospodarjenje na posesti Meščanske korporacije naslednje:

posek mehkega lesa 

3800 m3

posek trdega lesa 

5200 m3

razrez lesa/hlodovine

6166 m3

drva prodaja 

8593 pr.m

drva za apnenico

1097 pr.m

apno

408 T

zaboji-poraba lesa

1266 m3

električni tok poraba na žagi

8892 kWh

zabojarna

4113 kWh

oddan v omrežje

46369 kW

paša živine, (izvajan zakup) cca 100 gvž., 350 glav drobnice, lov, obdelovanje njiv in zeljnikov v Kamniku in najemnine od stavb v Kamniku.

Meščanska korporacija je leta 1940 zaposlovala okrog 100 stalnih in okrog 100 sezonskih delavcev.

Z nemško okupacijo je bila 6.Maja 1941 nad premoženjem Meščanske korporacije uvedena prisilna uprava in za njenega upravitelja postavljen nemški komisar. Zemljiškoknjižno je bila celotna posest prepisana na »Stadt Stain« in tako je ostalo do osvoboditve leta 1945. Občni zbor in gospodarski odbor sta prenehala delovati.

Meščanska Korporacija od svojih začetkov do danes 4.del

Dne 2.2.1946 je bilo ponovno vzpostavljeno predvojno zemljiškoknjižno stanje, ko je bila celotna posest ponovno prepisana na Meščansko korporacijo.

Preberite celoten članek

Še hujšo in usodnejšo agrarno reformo nad posestjo Meščanske korporacije kot predvojna,je začela leta 1946 izvajati nova jugoslovanska kot tudi slovenska oblast. Pod konstruktom, da je Meščanska korporacija agrarna skupnost nekmetijskega značaja in pravna oseba, ji je bila 5.11.1946 izdana odločba, s katero se brez odškodnine razlašča vsega premičnega in nepremičnega premoženja. Nad njenim premoženjem pa je bila že pred tem v letu 1945, uvedena začasna uprava. Nihče od upravičencev in ne članov gospodarskega odbora ni imel dovoljenja za vstop v poslovne prostore Meščanske korporacije kot tudi ni bilo več dovoljeno uporabljanje nepremičnin ali inventarja. Tudi kmetje, živinorejci, niso smeli več pasti živine na bivših korporacijskih pašnikih. Zoper vse odločbe o začasni upravi in kasneje proti razlastitveni odločbi sta še vedno delujoča gospodarski odbor in občni zbor Meščanske korporacije vložila pritožbe, ki pa so bile vse zavrnjene, ne glede na to, da je bilo med upravičenci še vedno 33 kmetov, razlastitev pa se je izvajala pod motivacijo, da gre za agrarno skupnost nekmetijskega značaja.

Posestvo v Kamniški Bistrici je bilo po razlastitvi dodeljeno Gozdarski fakulteti v Ljubljani, ki je ustanovila podjetje Silva s sedežem na žagi v Stahovici. Sedaj je na tem mestu rudnik, oziroma predelava kalcita. Gozd je prešel v upravljanje Gozdnega gospodarstva Ljubljana, lov pa pod podjetje Kozorog. Upravno poslopje (sedanja občinska zgradba) in druge nepremičnine v Kamnik so ves čas služile občinski upravi in sodišču, mestna zemljišča pa urbanističnemu razvoju Kamnika, zlasti Žal.

Gospodarski odbor Meščanske korporacije v Kamniku se je po osvoboditvi sestal še štirikrat v letu 1945 ter štirikrat v letu 1946, občni zbor pa dvakrat v letu 1946. O teh sestankih, so razen dveh sej gospodarskega odbora, v celoti ohranjeni vsi zapisniki. S popolno razlastitvijo premoženja sta se gospodarski odbor in občni zbor Meščanske korporacije prenehala sestajati, čeprav pravzaprav nista bila nikoli razpuščena, niti Meščanska korporacija kot pravna oseba nikoli ni bila likvidirana.

Zadnji načelnik in predsednik Meščanske korporacije in njenega gospodarskega odbora je bil Ivan Benkovič, kmet in tesarski mojster iz Novega trga št. 24, ki je umrl 1989. V svoji zapuščini je ohranil večino arhiva Meščanske korporacije tik pred drugo svetovno vojno in po njej, poskrbel je tudi za starejši arhiv, da je bil opravljen popis vseh listin in dragocenih predmetov ob nemški okupaciji, ves ostali še ohranjeni arhiv pa je bil oddan v Državni arhiv Slovenije, kjer je shranjenih pet svežnjev materialov. Ves ta arhiv je služil za raziskavi dr. Vlada Valenčiča »Bistriški gozd in kamniški meščani«, objavljen v Kamniškem zborniku leta 1957 in dr. Boža Otorepca »Privilegijska knjiga mesta Kamnika« iz leta 1528, objavljen v Kamniškem zborniku leta 1958. Obe razpravi izčrpno opisujeta celotno zgodovino mesta Kamnika in obenem Meščanske korporacije. Veliko podatkov za ta prispevek je vzetih tudi iz upravnih in sodnih spisov ter omenjenih zapisnikov in drugih listin, ki se še nahajajo pri pravnih naslednikih bivših solastnikov Meščanske korporacije.

Kamniška Bistrica nekoč in danes

V letu 1991 je bil v slovenskem parlamentu sprejet Zakon o denacionalizaciji, s katerim je bil podan pravni temelj za vračanje odvzete lastnine.

Preberite celoten članek

V letu 1996 je bila na 23. zasedanju parlamentarne skupščine Sveta Evrope sprejeta resolucija, ki govori v 10. točki, da se premoženje, vključno s premoženjem cerkva, ki si ga je država protipravno ali nepravično prilastila, ga nacionalizirala, zaplenila ali kako drugače odtujila v času vlade komunističnih totalitarnih sistemov, vrne izvirnim lastnikom v naravi in celoti. (Slovenija je tudi podpisnik resolucije!)V tem okviru je tudi v Sloveniji prišlo do določenih problemov, da kot pravna država do sedaj ni hotela vrniti nacionaliziranega premoženja nekaterim večjim upravičencem, pri tem pa to premoženje še naprej maksimalno izkorišča (npr. Nepremičnine in gozdove) in s tem oškoduje prave lastnike. Da bi izkoristili pravno praznino, ki je nastala v tem obdobju, je eden od poizkusov tudi Planinske Zveze Slovenije (prej Slovensko planinsko društvo), da si prisvoji lastnino Meščanske korporacije Kamnik oz. Dom v Kamniški Bistrici. Ne vem iz kakšnih razlogov si PZS lasti Dom, čeprav ji je jasno, da je vsa dolga povojna leta koristila možnosti družbene lastnine in vseskozi ta Dom dajala v najem drugim oskrbnikom. Kako na majavih nogah je njihov zahtevek, da pripada ta Dom PZS, bom navedel nekaj podatkov tudi iz njihove arhivske dokumentacije.

Zato navajam naslednje dobesedne navedke:
1. Iz zbornika razprav s simpozija ob 750 letnici mesta Kamnik.
» Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva je istočasno širil svojo dejavnost tudi na drugem kamniškem območju. Leta 1909 je prevzel od kamniške Meščanske korporacije za 6 let v zakup tudi kočo ob izviru Kamniške Bistrice skupaj z Uršičevo kmetijo«.